Življenje je res nepredvidljivo. Zaupala se nam je naša pacientka Mateja, ki je preživela pljučno embolijo. Prosili smo jo, če lahko zgodbo zapiše v besedi in deli z našimi bralci. Seveda je bila takoj za, saj želi opozoriti na nevarnost. Vsako žensko, ki jemlje kontracepcijo lahko doleti njena zgodba, pa čeprav je verjetnost zelo majhna. Sicer poudarja, da ne želi, da ženske prenehajo z jemanjem kontracepcije, njena želja je zgolj, da postanejo bolj pazljive in da začnejo poslušati svoje telo.
Matejina zgodba:
Nekega petkovega popoldneva me je nič hudega slutečo zarezalo v hrbtu, v predelu pljuč in potem ob vsakem vdihu ponovitev in huda bolečina. Kar nisem mogla verjeti in komaj sem prišla do sape. To se mi je zgodilo že neštetokrat, sicer v milejši obliki in ker sem prejšnje dni bila izpostavljena klimi, bolečini nisem posvečala prevelike pozornosti. Zvečer sem se ulegla, vzela protibolečinsko tableto in upala, da bolečina le popusti. Vendar ni hotela, vedno ko sem se obrnila v postelji sem občutila neznosno bolečino, ki ji ni bilo konca in ob bolečini nisem mogla dihati.
Svojega takratnega fanta sem v joku prosila, da me odpelje k dežurnemu zdravniku, čeprav je oddaljen kar nekaj kilometrov. Dobila sem injekcijo Ketonala, ki seveda ni imela učinka kot bi morala ter napotnico za urgenco. Bila je že pozna ura, najbližja urgenca pa je oddaljena 40km, zato sem vprašala zdravnico ali se ji zdi nujno. Odgovorila je, da naj sama presodim. Predvsem zaradi utrujenosti sem se odločila, da grem raje domov in poskusim zaspati. S toplimi obkladki in protibolečinskimi tabletami sem se prebila skozi vikend, bolj malo sem spala, bledica z obraza pa kar ni in ni izginila.
Prišel je ponedeljek, ponedeljek, ki si ga bom zapomnila za celo življenje . Zjutraj sem, po slabo prespani noči, odšla v kopalnico in malo pokašljevala. Sledil je ŠOK, kri ob kašljanju, v dlani, na umivalniku.. Začela sem se tresti, pobledela sem kot stena in zajel me je nepopisen strah. Kaj to pomeni? Od kod kri? Zakaj toliko krvi? Nemudoma sem odšla v bolnišnico, kjer sem seveda čakala.. uro, dve, tri, dokler me niso končno pregledali. Kri je bila super tudi urin. Rentegenska slika pljuč tudi brez problemov. Ok, torej sem zdrava?
Skoraj so me že odpustili domov, ko mlajša zdravnica reče: “kaj pa če bi to punco dali na slikanje pljuč s kontrastnim barvilom, da vidimo ali ima mogoče krvne strdke, sicer je verjetnost zelo zelo majhna, vendar vseeno za vsak slučaj bi jo lahko slikali.”
Po nekajminutnem pregovarjanju vseh zbranih, so me poslali na kontrastno slikanje – zelo neprijeten občutek topline, v trenutku ko ti vbrizgajo barvilo v žilo, ampak nisem se preveč ozirala na vse to, saj mi je zdravnica potrdila, da je verjetnost zelo majhna. Čakala sem še približno 45min po slikanju, potem pa so me poklicali, mene in mojega fanta zraven, takoj sem posumila, to ne more biti dobro, zakaj njega zraven?
Zdravnica mi je potrdila: »Imate PLJUČNO EMBOLIJO in obsežno pljučno embolijo imate, strdki so veliki tudi do 2cm. Prosim če počakate, da vas pripravimo za hospitalizacijo. Morate pa se zavedati, da je to resna bolezen. Ljudje umirajo zaradi embolij.«
Kaaaaaj? Gospa zdravnica, motite se, saj te pa rekli, da sem premlada za krvne strdke. Umirajo? Torej bi lahko umrla? Zaradi česa? Saj pa ne živim tako nezdravo. Vse te misli in še mnoge druge so preplavile mojo glavo. Nekje v ozadju pa sem slišala, ko je fant spraševal ali bo vse v redu z mano.
V tistem trenutku se mi je dobesedno podrl svet. Hotela sem domov, jokala sem in počutila sem se tako zelo nemočno proti celemu svetu. Oblekli so me v bolnišnična oblačila in me dali na posteljo, ter mi pojasnili, da se ne smem gibati. Dnevi v bolnišnici so bili grozni, trajali so, nisem se smela gibati, čakala sem na vse preiskave. Večino stvari je bilo brez problema. razen ultrazvok ven na nogi. Ta je pokazal da imam vensko trombozo desne noge. Stvari so postajale bolj jasne, strdki ki sem jih imela v nogi, so se odtrgali in potovali v pljuča. Toda kako imam vensko trombozo noge in tega nisem občutila? Noga mi ni zatekala, niti me ni bolela, vse je bilo v redu, le bolečina v pljučih, to je bilo vse. Prejemala sem injekcije v trebuh – proti strjevanju krvi in čakala kdaj mi bodo odkrili vzrok. Vmes sem na svoji kartoteki še prebrala diagnozo, ki je bila: pljučna embolija z pljučnimi infarkti (kakšnimi infarkti???), ter venska tromboza noge. Poslali so kri na preiskave za tumorske markerje (kajti tudi rak je lahko vzrok za nastanek tromboze), ki so k sreči bili negativni.
Ko so vse preiskave pokazale, da ni nekega jasnega vzroka za mojo trombozo, je zdravnica le ugotovila vztok: “Gospa, tele vaše strdke v nogi, ki so pripotovali do pljuč so povzročile KONTRACEPCIJSKE TABLETE.” Kako? Saj pa nihče ni nikoli omenjal tromboze pri KT, sicer v stranskih učinkih piše, ampak kakšno srečo sem morala imeti, da sem bila jaz ena izmed tiste peščice žensk na svetu, ki zbolijo za trombozo zaradi kontracepcijskih tablet? Razen če je to kar pogost pojav? Tista mala tabletka mi je povzročila vse to? (rekli so, da v kombinaciji s kajenjem). In potem sem se spomnila na članek izpred nekaj let, ko sta dve mladi punci na Hrvaškem umrli zaradi pljučne embolije. Tudi pri meni bi se lahko končalo isto. In to vse zaradi zaupanja v KT, da prinesejo več dobrega kot slabega? Vedno se mi je zdelo, da se ne počutim več tako dobro odkar jih jem, vendar menstruacije sem imela redne in neboleče in to je odtehtalo slabo počutje.

Tako majhne, a tako zelo spremenijo življenje
Vir: Pixabay.com
Vsi zdravniki in osebje na oddelku kar niso in niso mogli verjeti, da sem tako mlada in da imam pljučno embolijo ter trombozo. So bili pa zlata vredni in so mi vse tako lepo razjasnili, obrazložili, da sem jim še danes hvaležna, lažje sem preživela tiste dni v bolnišnici prav zaradi njih. Kasneje se je izkazalo, da je še več mladih punc, ki jih je doletela prav takšna usoda kot mene. Pa vendar se o tem pretirano ne govori. Le zakaj? Menim, da je potrebno opozoriti na takšne stvari, saj pa ženske vendar umirajo zaradi tega!!!!
Po odpustu iz bolnišnice me je čakalo še polletno antikoagulacijsko zdravljenje s tabletami, redno povijanje desne noge (vsaj 2 leti in v tej vročini je prekleto tečno), pregledi v ambulanti ter še nekaj preiskav da se določene stvari izključijo ali mogoče potrdijo. Če bi jih potrdili, bi imela doživljenjsko terapijo s tabletami proti strjevanju krvi – k sreči so odkrili, da trombofilije nimam. Okrevanje je bilo sicer kar težko, vedno me je namreč zaradi pljučnih infarktov neprijetno zbadalo ob vdihu, hitro sem se utrudila, napornejših del nisem opravljala, malo večje število stopnic pa je bilo skoraj kot osvajanje Triglava. Zaradi tablet proti strjevanju krvi sem morala biti tudi izredno pazljiva, saj bi lahko prišlo do krvavitev (in to jaz, ki sem definicija nerodnosti). Prenehala sem z jemanjem KT in pa s kajenjem (končno), čeprav je bilo zelo težko. Zamudila sem kakšno druženje s prijatelji in pa dopust, ampak vse v korist svojega zdravja, ostala sem optimistična in upala da se bodo stvari kmalu normalizirale in so se, sedaj je že eno leto od mojega nesrečnega dogodka in moram reči, da mi je precej spremenil življenje – na bolje seveda.
Drage uporabnice tabletk za vas pa naslednje besede: če opazite spremembe v vašem telesu ali počutju ne odlašajte z obiskom zdravnika, sploh če ste kadilke, ali pa imate v družini težave s strdki. Ne mislite, da se to vam ne more zgoditi (tako kot sem to mislila jaz) in čimprej odidite k zdravniku, ter vztrajajate, včasih vas prehitro odslovijo s kakšno škatlico antibiotikov.
Saj še vedno velja, da je bolje preprečiti kot zdraviti!
Dodaj odgovor